Novice

Nazaj na novice

Nominacija za Knjigo, ki smo jo vendar vsi prebrali

Esejistična knjiga Mojce Pišek z duhovitim naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, ki je 2019 izšla v zbirki Novi pristopi pri LUD Literatura, je bila pravkar nominirana za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko preteklega leta.

Esejistična knjiga Mojce Pišek z duhovitim naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, ki je 2019 izšla v zbirki Novi pristopi pri LUD Literatura, je bila pravkar nominirana za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko preteklega leta.

Avtorica je nominacijov svojem značilnem pikrem slogu komentirala takole:

Nominacija za Rožančevo! A ni to tista nagrada, ki bi jo moral vsako leto dvakrat dobit Marcel Štefančič Jr.? Počaščena. Nič me ne veseli bolj kot zastopanje ženskih kvot in ostala dolžnostna opravila, kakršna so rokovanje, smehljanje in odgovarjanje na večna vprašanja o vlogi kulture v družbi. Žirija je moj esej o esejistiki na slovenskem postavila na eklatantno laž, ko je nominirala same publiciste, kolumniste, pop-esejiste. Moja 12. misel o sodobnem slovenskem eseju je tako z eno briljantno potezo žirije nepovratno zastarala.–Mojca Pišek

12. misel: Najslabše je prav z najboljšimi.

Čutim, kako mi začnejo možganske sinapse propadati, ko samo pomislim na večino imen s seznama Rožančevih nagrajencev. Prav med njimi je čuda malo esejistov, ki bi kdaj povedali kaj izrazito presunljivega ali pronicljivega. Kaj relevantnega, kaj takega, kar bi se vame vtisnilo, mi spremenilo igro. Kar je sitna reč, saj se lahko spomnim vsaj ducata primerov, ko mi je svoje delo uspel prodati kak slovenski pisatelj, pesnik, novinar, kolumnist, tviteraš, komentator, avtor take ali drugačne vrste. Zdi se, kot da vsi, ki imajo pripovedovalski in premišljevalski dar, izberejo kak drug žanr namesto eseja. Po eseju kot obliki izražanja pa posegajo predvsem avtorji, ki se želijo na ta način dokopati do statusa uglednega intelektualca, čeprav nimajo povedati niti toliko relevantnega, da bi jih za občasne kolumniste najeli spletni mediji. Za primere glej: bolj ali manj celoten seznam Rožančevih nagrajencev.

(odlomek iz knjige)

Obrazložitev žirije:

Temeljni paradoks – in tako nespregledljiva odlika – knjige Mojce Pišek (1985) je, da njena zbirka besedil o literarnih tekstih in bralcih s slogom, drznostjo, dinamičnim pisanjem in z včasih prav obešenjaškimi, celo pobalinskimi sodbami o vsem mogočem zanika in preklicuje tisto, kar avtorica zapiše kot diagnozo o sodobnem slovenskem eseju, namreč, da je le-ta "literarna zvrst na nujni vožnji v literarnozgodovinski hospic". Tako po svojem odnosu do snovi, kanonskih in obrobnih avtorjev ter celo samozvanih ikon slovenske esejistike izkorišča prostor, ki ji ga kot literarni kritičarki daje njena pozicija v eksosistemu sodobne slovenske književnosti. Knjiga prinaša tudi žanrsko inovacijo: esej z avtoreferencialno snovjo oz. esej o eseju. Snov knjige je slovenska in tuja književnost, njena recepcija, mesto in funkcija bralca v moderni slovenski družbi, se pa knjiga odlikuje s številnimi edinstvenimi metaforami o književnosti in na račun le-te. Pisanje odlikuje vse tisto, kar je verjetno šteti za skupno tipološko značilnost pobudnega eseja na vseh vzporednikih in poldnevnikih esejističnega globusa: razmisleki so individualni in priostreni, slog dinamičen, metafore pa take, da vzbujajo prave mimetične odzive. S pisanjem in sklepi Mojce Pišek bralec lahko soglaša ali pa ne, ne more pa ob branju ostati ravnodušen. In slednje – esej kot povabilo ali izziv k razmišljanju – je redka lastnost v času "tehnicistične" literarne in vsakovrstne druge produkcije in, po navadi, tudi recepcije.

PR - LUD Literatura

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!