Novice

Nazaj na novice

Moje pismo dedku Cirilu Kosmaču

“Kaj naj povem o svojem dedku? To, da je bil, je in bo vedno ostal zame moj oka, kot smo ga vsi klicali, jaz pa njegova čečica šemucula, kot me je vedno klical on. Medtem, ko sva z mamo živeli z njim, je življenje potekalo v miru in po nenapisanem redu.

SPOMINA NA DEDKA CIRILA KOSMAČA

“Kaj naj povem o svojem dedku? To, da je bil, je in bo vedno ostal zame mojoka, kot smo ga vsi klicali, jaz pa njegova čečica šemucula, kot me jevedno klical on. Medtem, ko sva z mamo živeli z njim, je življenje potekalov miru in po nenapisanem redu.

Bil je odličen dedek in je vpleten v vse moje spomine zgodnjega otroštva.On, čarobni vrt v Portorožu, Buki, njegov divji pes, izleti in vsakodnevnarutina življenja z njim v stari hiši in na vrtu… Vse te neskončne spominehranim v srcu.

*Otroštvo s pisateljem*

Zjutraj, po mojem zajtrku in njegovi kavi, sva se navadno skupaj odpeljalapo “izobrazbo“, na pošto, kjer je imel predal in kamor je dobival tudičasopis. Nato sva se odpeljala na Beli Križ k mesarju Sergiu, za kateregami je vedno rekel, da je “fini fant“. Potem pa sva šla v trgovino po ostalaživila in nazaj domov. Razen pozimi in ob slabem vremenu, smo bili večjidel dneva na vrtu. Vrt sem oboževala. Oka je delal na vrtu, oblečen vdelovni pajac. Sam je pridelal vso zelenjavo. Zame je v zgornjem delu vrtaposadil gozdne jagode in vsak dan sva hodila gledat, če je kakšna novadozorela.

*Čarobna hiša in vrt*

Na vrtu je bila poleg hiše tudi vinska klet s skrivnostnim, z bršljanomporaslim zidom, katere me je bilo kar malo strah. Poleg kleti so bile strmestopnice, po katerih se je po bližnjici prišlo do mojih jagod in po katerihnisem smela sama, ker so bile prestrme.

Njegova kuhinja je bila zanimiva. V kotu klopi, so vedno ležale knjige. Prinjemu sem odkrila rdečo Maovo knjigo, ki se mi je zdela čudna, ker je bilaplastificirana. Povedal mi je, da je to kitajski voditelj, ki plava poRumeni reki, zato, da njegov narod vidi, da je pri zdravju in močeh. Zelose smejal ob pripovedovanju in potem vsem komentiral o najinem pogovoru,ker sem hotela vedeti po kateri reki plava Tito.

Na koncu kuhinjske mize je visela slika z obešenim petelinom, ki me jeodbijala. Rad se je smejal z menoj in mi hkrati razlagal o stvareh inbesedah, ki so bile pretežke za otroka moje starosti. Oka je dobro kuhal iniz vsake malenkosti je naredil neke vrste obred. Meso, malo krompirja,odlične juhe, “*ratatuj“ (*kot pravi ljubitelj Francije) in baje tudiodlične vampe, ki jih jaz nikoli nisem marala. Za posladek in konec pa jevedno pripravil solato…kot je govoril: “Pri nas jemo solato na koncu kotFrancozi.“ Sladic ni ne pekel, ne kupoval. Vedno smo imeli hlebectolminskega sira in po kosilu, pred jutranjo kavo, me je vzel v naročje, mirezal kose sira in hrušk in mi s hudomušnim nasmehom vedno znova“zabičeval“, da ne smem nikoli povedati nobenemu kmetovalcu, kako so hruške in sir dobra kombinacija, ker bodo sicer vse sami pojedli in ne bodoprodali nič.

*Vrtnice*

Pred vhodom hiše so bili posajeni grmi vrtnic. Kasneje sem izvedela, da jihje posadil on in sicer za vse pomembne datume. Za teto in mojega očeta, kosta se poročila in “odšla“, zame in sestrično pa ob najinem rojstvu. Kupilmi je kanglico in mi triletnemu otroku razlagal o “Malem Princu.“ medtem,ko sem zalivala vrtnice pred hišo.

*Buki, pisateljev prijatelj*

Divji Buki, je bil strah in trepet vseh nenadnih obiskovalcev, zame pa jebil najbolj pohlevna žival na svetu. Za menoj je capljal, v gobcu mi jenosil kanglico in spomnim se, da sem mu velikokrat tlačila roke v gobec insmrček, jahala na njem in ga vlekla za rep. Nikoli mi ni nič naredil, anekoč je šavsnil mojo sestrično, ki se ga je bala. Ogromen srednje dlakinemški ovčar, je rad “pomeril hlače” nesrečnim obiskovalcev in spravljaloka v obup, saj je imel zaradi njega kar nekaj sporov in je moral plačativeliko število odškodnin na račun ljubljenega psa. Kadar je žival kogaugriznila, je tarnal, da je ubogi pes pač nor kot mi, navadno pa jegovoril, da je Buki njegov edini prijatelj. Spomnim se, da sem bilaužaljena in sem ga vprašala, da kako to da je Buki njegov prijatelj in mudejala, da kaj pa sem vendarle jaz, saj naj bi bila tudi jaz njegovaprijateljica. Odgovoril mi je, da sem jaz pač njegova čečica šemucula,on pamoj oka oziroma nežni starček, tako kot je oklical samega sebe.

*Tišina in glasba*

Najraje ob sredah ali pa sobotah smo se vozili v Gamboce po vino, jajca inkruh. Ob sredah je namreč gamboška *nonna*– stara mama pekla pravi kmečki kruh.

Tudi plaval je rad. Kadar ni bilo obiskov, smo se vedno kopali polegskladišča soli v Portorožu. Vedno se je potrudil, da je naredil petstozamahov. Kadar pa smo imeli goste smo se hodili kopat na Bernardin. Takrat oka navadno ni bilo z nami. Rekel je, da se mu ne ljubi, da ima dovoljsonca, v resnici pa je pripravljal svoje mesne dobrote in omake sfrancoskimi začimbami za vso družino in/ali goste ter nas pričakal skosilom ali večerjo pod lipo na vrtu ali pa v kuhinji. Z dvignjenimiobrvmi, prekiržanimi nogami in cigareto v ustih. Sam in v tišini. Nekajčasa je vedno trajalo, da je spregovoril in se razgovoril.

Bil je oseba, ki me je seznanila s tem, kaj je vojna. Govoril je, da jeedino o čemer se vedno da pogovarjati, razen o vremenu, o človeštvu in održavljanski vojni.

Po kosilu so se odrasli pogovarjali ali pa igrali tarok. Oka in moja mama,sta se vedno borila za častno drugo mesto pri kartanju, ker je bil moj očev taroku menda nepremagljiv.

Ciril Kosmač je imel vse vrste glasbe rad in se je pritoževal, da edini vdružini nima posluha. Pesem, ki je zaključevala vsa druženja z njim in jebila njegova najljubša, je bila takrat “ Parlami d’amore Mariu.“ Tako, dapoznam njeno besedilo, odkar vem zase. Vedno, ko jo slišim, se spomnim nanj.

*Literatura in bridko slovo*

Njegova literatura ni vplivala name, saj ga ne morem gledati nepristransko.To je bil moj oka. Imam popolnoma drugačen pristop do literature, jezika inzgodbe. Verjetno bi bilo temu drugače, če bi bil živel dalj časa, saj semgotova, da se najini poti nikoli ne bi ločili. Najino zadnje srečanje jebilo v Sao Paulu. Preden je stopil v dvigalo in se poslovil, sem imelapreroški občutek žalosti in prave groze, sluteč, da ga poslednjič vidim.Tudi on mi je s solznimi očmi pomahal iz dvigala in rekel: “Srečno čečicašemucula!”

Zagotovo bi dajala prednost slovenskemu jeziku, kot on in ne le slovenskemu narodu, kar naju druži. Prepričana sem, da bi me veliko lahko naučil, pa tudi jaz vem, da bi mu znala odgnati in omiliti osamljenost. Premalo časa sva imela.

Za konec pa naj pripomnim, da tako, kot so okovi štirje norci hodili vsakpo svoji dolini v njegovem romanu Tantadruj, tudi mi, njegovi potomci,hodimo skozi življenje vsak po svoji dolini.”

Nina Kosmač je avtorica romana Utvare in ima veliko objavljenih del všpanskem jeziku,ker je v Španiji živela vrsto let. V Sloveniji so podnjenim mentorstvom udeleženci delavnice kreativnega pisanja letos izdaliknjigo,ki se imenuje Razlito črnilo. Kmalu bo izšla druga kniga Kosmačevevnukinje, ki jo je ilustriral koreograf in plesalec svetovne slave RafaelAmargo pod naslovom Srebrn Prah.

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!