Novice

Nazaj na novice

MOJE POSLEDNJE SREČANJE S SLOVENSKIM IZUMITELJEM IN ABSOLUTNIM GENIJEM DR. PETROM FLORJANČIČEM

Bilo je letos sredi januarja, ko še nismo vedeli, kaj se nam bo zgodilo s tragično epidemijo, ki je na koncu zlomila tudi njegov neupogljiv duh in nas oropala za zagotovo največjega slovenskega živečega genija. Z mamo sva se odpravili na obisk k njemu,kajti hotela sem mu podariti knjigo, v dom Janka Benedika v Radovljici.

MOJE POSLEDNJE SREČANJE S SLOVENSKIM IZUMITELJEM IN ABSOLUTNIM GENIJEM DR. PETROM FLORJANČIČEM

Bilo je letos sredi januarja, ko še nismo vedeli, kaj se nam bo zgodilo s tragično epidemijo, ki je na koncu zlomila tudi njegov neupogljiv duh in nas oropala za zagotovo največjega slovenskega živečega genija.

Z mamo sva se odpravili na obisk k njemu,kajti hotela sem mu podariti knjigo, v dom Janka Benedika v Radovljici. Bilo je deset dopoldan, kajti vedeli sva, da ob 12 uri pride ponj taksi in ga odpelje na kosilo k Tulipanu.

Dr. Florjančiča nama je predstavil pokojni Janez Rešek, ob izidu njegove knjige “Skok v smetano“, v času, ko je imel še pisarno v Hotelu Kompas. Lepo naju je sprejel in od prve minute srečanja popolnoma očaral s svojo neverjetno pametjo, znanjem in humorjem. Podaril nama je tudi svojo knjigo. Od takrat naprej sem ga morda videla le še dvakrat, trikrat v gostilni Batišt,kajti živela sem v tujini in se nisem pogosto vračala v Slovenijo. Vedno so bila naša naključna srečanja vesela, poučna in so kar za nekaj dni pustila sled ponosa v meni, da vsej črnogledosti navkljub, izjemni ljudje res obstajajo.

Pred predstavitvijo romana Utvare sem uspela spoznati tudi njegovo očarljivo hčerko Marion in bila je simpatija na prvi pogled. Po očetu je očitno podedovala izjemno bistroumnost. Glede na to, da se dr. Florjančič, zaradi zdravja ni mogel udeležiti moje predstavitve knjige na Bledu, sama pa sem na njegovo 100 obletnico prišla malo prepozno, sem si mu želela podariti mojo knjigo.

Z mamo sva vstopili v njegovo sobo, ležal je na postelji in se nama veselo nasmehnil.

Dejal je: “Vesel sem, da vaju vidim in da znova lahko vdihnem vonj po maminem parfemu „Arpege“, ki me je takoj odnesel v Monako izpred 50 let. Za svoj 102. rojstni dan, bom predstavil mojo novo knjigo. Ne bom rekel zadnjo, ker se mi bo sicer Matilda posmehnila izza okna, od koder me strumno opazuje. Vsi ste povabljeni! Vsa družina. Žal mi je, ker ne vem, če bom našel plesalko za tango. Zame je tango vse in v njem so vsa čustva. Rad bi zaplesal tango, še preden se z Matildo zavrtim v poslednjem, ki ne bo ravno v Parizu. Malo ljudi ve, da sem tudi skladatelj in to ne slab. Moj zadnji tango z Matildo, za katerega imam že melodijo spisano v glavi, se bo imenoval „Matildin tango“. Nekega dne, ne bom dovolj pazljiv in bo Matilda odprla okno, me povlekla za lase in zavrtela se bova v najinem tangu, katerega sem si sam napisal.“

Mama mu je rekla, da v primerjavi z njim ne ve nič, a da tango zna plesati dovolj dobro.

Nato sta izbirala različne tange in na koncu sta izbrala, kljub temu, da ga je že Pacino odplesal, Gardelov tango “Por una cabeza“....o barvi vrtnice, pa naj bi se dogovorila kasneje....Marca, za njegov 102. rojstni dan,sta se dogovorila, da bosta otvorila in zaključila ples na praznovanju s tangom.

Povedal nama je, da si želi napraviti video posnetek. On najprej leži na bolniški postelji, okoli njega pa video posnetki vseh slavnih zvezdnikov in zvezd, s katerimi je prijateljeval in so že dolgo mrtvi, z glasbo iz vseh starih filmov. Nato pa se on nenadoma usede in zbudi v domu na postelji in reče: “O joj! Petdeset let sem bil v komi!“

Želela sem si, da bi bil lahko uresničil to idejo in še veliko drugih, katere je hranil v svoji tako privilegirani glavi.Izprašala sem ga prav vse v zvezi z divami kot Marlene Dietrich in Coco Chanel in on mi je dvoumno in hudomušno odgovarjal...

Nato pa mi je dal pameten nasvet: “Nina vse lepo in prav, da si po medijih, a skrbi raje zato, da boš zaslužila denar, ki ga ni ravno lahko zaslužiti, če ne znaš biti priliznjen in se uklanjati.Obleci se pa le v narodno nošo, kadar boš želela biti elegantna. Moji hčeri in žena, so bile videti čudovite v njej. Tako boš videti kot slovenska Frida Kahlo.“

Povedal je tudi, da se je po njegovem mnenju njegova ljubljena Slovenija prepozno spomnila, da bi mu podarila naslov doktorja “ Honoris Causa“-čatnega doktorja Univerze, zato si je pred podelitvijo privoščil šalo, ki je takratnega ministra neljubo presenetila. V desni hlačni žep si je namenoma zatlačil nekaj bankovcev in ko mu je minister odprl vrata v dvorano, mu je pomečkan denar stisnil v roko. Minister je zardel in rekel, da on tega ne more sprejeti, Florjančič pa mu je z nedolžnim glasom povedal, da naj mu oprosti slabe navade iz Monte Carla, da tam, komerkoli, ki ti odpre vrata, moraš dati denar in ne ravno drobiž in da je mislil, da je v Sloveniji prav tako.

Dve uri sta prehitro minili in ponj je prišel šofer. Povabil naju je, da se naj mu pridruživa pri kosilu kadar koli, a preveliko spoštovanje do njega in sram, so preprečili te obiske.

Nato je prišel virus in hči Marion, ki je v tem času postala moja najboljša prijateljica na Bledu mi je sporočala, da je prvi val dobro preživel.

Hudo mi je, da mama ni uresničila, ali vsaj poskusila, da bi potem, ko je preživel prvi val, doseči, da bi dobil mesto v katerem koli hotelu na Bledu in seveda negovalke. Verjamem, da je to minimum, ki si ga je zaslužil. Splet nesrečnih okoliščin mi je preprečil, da bi o tem projektu, da bi bil preventivno v karenteni v hotelu, komentirala tako z Marion, kot z županom in sedaj je prepozno!!!

Zapustil nas je velikan in za njim ostaja praznina in zame velik ponos, da sem imela čast spoznati ga. Bil je edina oseba pred katero sem videla mojo mamo, sicer precej sigurno v svojo pamet, počutiti se kot neveden otrok, ki z občudovanjem požira vsako besedo, ki jo je dr. Florjančič spregovoril.

Za seboj pušča praznino, hčerko Marion in dva vnuka.

Ne vem, kam naju bo z Marion Florjančič zaneslo življenje, a verjamem, da bova vedno prijateljici in vem, da ona ve, kako sem občudovala njenega očeta in kako vesela sem, da je poleg vseh njegovih izumov, ostala za njim tudi ona in njena otroka, kot del njega.

Slovenci ga nikoli ne smemo pozabiti!!!!

Na žalost, se je v svojem tangu zavrtel z Matildo in ne bo se več vrnil, a še ta zadnji ples, je bil na njegov način in po njegovih notah. Zagotovo je tudi Matildo očaral s svojim tangom.

Nina Kosmač - pisateljica

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!