Novice

Nazaj na novice

Ste že videli naše nove izdaje?

predstavljamo vrhunske knjige iz evropskega projekta Knjige povezujejo svetove

Iris Hanika: Bistvo vsega

Iz nemščine prevedla Ana Jasmina Oseban.

MOČ SENCE NACISTIČNE PRETEKLOSTI ŠE DANES KROJI ŽIVLJENJA.

Svojevrsten roman Bistvo vsega natančno izriše podobo čudaškega uslužbenca Zavoda za upravljanje preteklosti, Hansa Frambacha, prikazuje, kako zločini nacističnega obdobja desetletja po koncu vojne vplivajo na Nemce, hkrati pa raziskuje absurdnost spominskih slovesnosti in nemoč, s katero se ob spominu na te zločine srečujemo še danes. Je nacistična preteklost res kriva za vse? Sta Hans in njegova prijateljica Graziela le zaradi nje izgubila zmožnost biti srečna ali pa so vzroki njune nesrečnosti povsem osebni?

Iris Hanika, rojena leta 1962 v Würzburgu, od leta 1979 živi in dela v Berlinu. V Berlinu je študirala splošno in primerjalno književnost, več let je pisala za berlinske strani Frankfurter Allgemeinen Zeitung. Je avtorica več romanov. Leta 2006 je prejela nagrado Hansa Fallade, njen roman Se srečata dva (Treffen sich zwei) pa se je leta 2008 uvrstil v ožji izbor za nemško književno nagrado. Za roman Bistvo vsega je prejela dve nagradi: leta 2010 nagrado Evropske unije za književnost in leta 2011 nagrado LiteraTour Nord.

Philip Ardagh: Grozni konec

Ilustriral David Roberts

Iz angleščine prevedla Sandra Baumgartner Naylor.

ZA VSE NOROSTI IN ODŠTEKANE DOGODIVŠČINE SE AVTOR RES TEŽKO ODKUPI S TEM, DA NAS KAR NAPREJ SPRAVLJA V SMEH!

Ko ima Edi Dikens enajst let, njegovi starši zbolijo za grozno boleznijo, zaradi katere porumenijo, postanejo pomečkani po robovih in začnejo zaudarjati po starih termoforjih. Edija za njegovo lastno dobro in na njegovo veliko smolo pošljejo od hiše. Dokler se starši ne pozdravijo, bo živel pri norem stricu Jožetu in še bolj nori teti Nori, v njunem domu, Groznem koncu. Ko se že na poti začnejo vrstiti srečanja z vse bolj čudaškimi ljudmi, prateta in prastric pa delujeta vse bolj noro, Edija zaskrbi, ali se ta pustolovščina sploh lahko dobro konča.

Philip Ardaghje angleški mladinski pisatelj, ki je napisal več kot sto tako stvarnih kot beletrističnih knjig za odrasle in mladino. Sam trdi, da je rojeni pisatelj, ki ne obvlada nič drugega razen pisanja. Zato ga tudi številni zavrnjeni rokopisi niso odvrnili od pisateljskega poklica in leta 2000 mu je z mladinskim romanom Grozni konec končno uspel velikI preboj. Zanimivo je, da Grozni konec sprva sploh ni bil mišljen kot knjiga. Šlo je namreč za zbirko pisem, ki jih je Ardagh pošiljal nečaku Benu v letih, ki jih je ta prebil daleč od doma, v internatu. S to knjigo se je Ardagh priljubil tako kritikom kot bralcem – danes je prevedena že v več kot trideset jezikov. Knjige spremljajo dogodivščine enajstletnika Edija Dikensa, ki odrašča v karikirani in parodirani viktorijanski Angliji, in naj bi bile “eksplozivna mešanica Dickensa in Monty Pythona” (Guardian). Groznemu koncu je sledilo še pet knjig o Ediju Dikensu, ki jih prav tako odlikuje Ardaghov neponovljiv slog, poln nenavadnega humorja, besednih iger in avtorjevih lastnih pripomb, s katerimi sproti komentira dejanja svojih ekscentričnih junakov.

Vicenç Pagès Jordà: Pismo angleški kraljici

Knjigo je iz katalonščine prevedla Veronika Rot.

LAHKOTEN DRNEC SKOZI STOLETJA NAŠE PRETEKLOSTI, KI PRINAŠA PRONICLJIV VPOGLED V ČLOVEŠKO DUŠO IN STANJE V DANAŠNJEM SVETU.

Joan Ferrer izdela tako mogočen meč, da si ga poželi sam hudič. Joan sklene dogovor s hudičem: meč mu preda v zameno za nesmrtnost in neusahljivo bogastvo. Kaj kmalu ugotovi, da je biti nesmrten vse kaj drugega kot privilegij. Še posebno, ko se zave, da življenje teče mimo njega, ne da bi mu ga bilo dano v polnosti užiti. Z možnostjo smrti je Joan Ferrer izgubil tudi možnost ljubezni, kajti le kakšno iluzijo lahko predstavlja obljuba večne ljubezni, če je eden od zaljubljencev nesmrten?

Vicenç Pagès Jordà (Figueres, 1963) je katalonski pisatelj in literarni teoretik. V svet književnosti je vstopil leta 1989 z zmago na natečaju na Barcelonskem bienalu; leto zatem je bila objavljena njegova prva zbirka kratkih zgodb Cercles d\"infinites combinacions (Krogi neskončnih možnosti). Leta 1991 je objavil brikolaž besedil z naslovom Grandeses i misèries dels premis literaris (Veličina in beda literarnih nagrad). Leta 1995 se je pojavilo zelo ambiciozno delo El món d\"Horaci (Horacijev svet), roman, ki niha med fikcijo in kreativnim esejem. Leta 1997 je na police prišel kratki roman La carta a la reina d\"Anglaterra (Pismo angleški kraljici). Tej knjigi je sledil esej o pisanju Un tramvia anomenat text (Tramvaj z imenom tekst, 1998), v katerem tekst opredeli kot neločljivo mešanico navdiha in obrti, nadarjenosti in priučenosti, magičnosti in discipline. Za zbirko kratkih zgodb En companyia de l\"altre (V družbi drugega, 1999) je prejel nagrado Documenta, zbirka zgodb El poeta i altres contes (Pesnik in druge zgodbe, 2004) nagrado Merce Rodorera, roman La felicitat no és completa (Sreča ni popolna) pa nagrado Sant Juan leta 2003. Leta 2009 je izdal obsežen roman Els jugadors de whist (Igralci whista), leta 2011 pa El llibre de l\"any (Pratika leta) z ilustracijami Joana Mateua. Decembra 2013 je za svoj zadnji roman Dies de frontera (Mejni dnevi, 2014) prejel najpomembnejšo nagrado za katalonsko književnost Sant Jordi.

Kari Hotakainen: Zakon narave

Roman je iz finščine prevedla Julija Potrč.

NARAVA IMA SVOJE ZAKONE, ČLOVEK SVOJO NARAVO, HOTAKAINEN PA ZORNI KOT, KOT GA PREMOREJO LE REDKI PISATELJI.

Ko na podeželski cesti poči, je strokovnjak za toplotne črpalke Rautala vržen v drugo resničnost. Iz dneva v dan negibno leži na svoji bolniški postelji, odvisen od drugih in od njihove nege. Medicinska sestra Laura daje injekcije, umiva, premešča, šepeta na uho, daje upanje in prestaja vse: nasilne starce, nenehno brbljajoče ljudi, gospode, ki jo zmerjajo in jezne ženske. A če si je do sedaj opomogla od vsega tega, si od Rautale ne bo: z enim samim stavkom jo bo pahnil preko meje, od koder se bo le počasi in s težavo vrnila.

Kari Hotakainen (1957) sodi med najbolj znane in priljubljene sodobne finske pisatelje. Izdal je več kot deset romanov, pa tudi pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, radijske igre in dramska besedila. Leta 2002 je prejel nagrado Finlandia za najboljši roman leta za delo Ulica okopov; zanj je prejel tudi nagrado Nordijskega sveta za književnost. Leta 2013 je prejel državno priznanje Pro Finlandia za najzaslužnejše finske ustvarjalce na področju umetnosti. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V svojih romanih se Hotakainen loteva aktualne družbene stvarnosti z mojstrskim prikazovanjem zgodb in usod posameznikov. Njegovo pisanje odlikuje svojevrsten humor, zgoščen v duhovitih aforizmih, ki jih tudi v romanu Zakon narave ne manjka.

Jelena Lengold: Sejemski čarovnik

Iz srbščine prevedla Dušanka Zabukovec.

NAVDIHUJOČE ZGODBE, KI Z RAZKRIVANJEM NEZNANSKIH GLOBIN ČLOVEŠKE RADOSTI IN BOLEČINE JEMLJEJO DIH.

Jelena Lengold v zbirki kratkih zgodb Sejemski čarovnik bralca vedno znova preseneča, tako z dramaturško premišljeno zasnovano zgradbo pripovedi kot s presenetljivimi menjavami leg, slogovnih postopkov in žanrov, pri čemer se izkaže za lucidno poznavalko notranjih demonov in vzgibov. Avtorica je za Sejemskega čarovnika leta 2011 prejela nagrado Evropske unije za književnost.

Jelena Lengold je pesnica, zgodbarka, romanopiska. Doslej je izdala pet pesniških zbirk, Razpad rastlinoslovja (1982), Vreteno (1984), Makovo podnebje (1986), Angelski obisk (1989), Prizori iz življenja kapelnika (1991), ter za svojo poezijo prejela nagrado Đure Jakšića. Posveča pa se tudi proznemu ustvarjanju; ob Sejemskem čarovniku, za katerega je leta 2011 prejela nagrado Evropske unije za književnost, je podpisala še tri zbirke zgodb, Premočeni levi (1994), Dvigalo (1999) in Prežagaj me (2009). Leta 2003 je izdala svoj prvi roman z naslovom Baltimore. Proza Jelene Lengold je prevedena v francoščino, bolgarščino, nemščino, norveščino, italijanščino in slovenščino. Njene zgodbe so izšle v več antologijah in razgledih po srbski književnosti. Živi in ustvarja v Beogradu.

Daniela Kapitáňová: Samko Tále: Knjiga o britofu

Iz slovaščine prevedla Diana Pungeršič.

ČE JE ŠVEJK KULTNI ČEŠKI NORČEK, LAHKO REČEMO, DA JE SAMKO NJEGOVA SODOBNA SLOVAŠKA RAZLIČICA.

Življenjespis.

Jaz sem napisal moj življenjespis, ker mi je bilo rečeno, da naj ga napišem, ker je to obvezno, da ima vsak pisatelj življenjespis. Normalni ljudje ga ne rabijo imeti, ker je obvezen samo za pisatelje, ampak jaz pa sem zdaj že zelo pisatelj, glede tega, da sem pisatelj. Mene me vsi občudujejo in me cenijo. Tudi jaz me občudujem in me cenim. Ker sem pisatelj.

Samko Tále. Pisatelj.

Komárno

Daniela Kapitáňová (1956) je slovaška pisateljica, publicistka in gledališka režiserka. Po diplomi iz gledališke režije na praški DAMU v slovaškem Komárnu je sprva delovala v Madžarskem pokrajinskem gledališču, pozneje pa se je ukvarjala zlasti s kulturno publicistiko. Že več let je urednica literarnega programa na Slovaškem radiu in poučuje kreativno pisanje na univerzi v Nitri; v dveh osrednjih slovaških dnevnikih SME in Pravda redno objavlja feljtone. Na svoj pisateljski talent je prvič opozorila leta 1996, ko na odmevnem kratkoproznem natečaju Poviedka osvojila nagrado žirije. Nato je s prvencem Knjiga o britofu (2000), ki je izšel pod psevdonimom Samko Tále, na mah osvojila domače in kmalu tuje bralstvo, slovenski prevod je njegov deseti. Zatem je izdala detektivki Naj to ostane v družini (Nech to zostane v rodine, 2005), finalistko prestižne nagrade Anasoft litera, in Umor v Slopni (Vražda v Slopnej, 2008).

Chris Riddell: Otilija in rumena mačka

Iz angleščine prevedla Ana Barič Moder

DETEKTVSKI IZZIV ZA OTILIJO IN NJENEGA PRIJATELJA, GOSPODA MURKA.

Predstavljamo vam Otilijo Erjavec in njenega najboljšega prijatelja, gospoda Murka. Gospod Murko je majhen in kosmat in ne mara dežja, Otilija pa je zelo brihtna punca, ki rada rešuje zagatne težave, pa tudi izmišljanje zvitih načrtov ji gre odlično od rok. Otilijina starša potujeta po svetu in zbirata zanimive stvari. Zato je v njihovem stanovanju v štiriindvajsetem nadstropju stavbe, ki je videti točno tako kot mlinček za poper, cela vrsta zelo nenavadnih reči, od štiridulčnih čajnikov do prenosnih akvarijev.

Otilija in rumena mačka je delo priljubljenega, večkrat nagrajenega angleškega ilustratorja Chrisa Riddella, ki smo si ga slovenski bralci zapomnili po čudovitih ilustracijah v slikanici Drugačen.

Chris Riddell se je rodil v Cape Townu v Južni Afriki, kjer je njegov oče služboval kot anglikanski duhovnik. Leta 1963, ko je bilo Chrisu leto dni, se je družina preselila v Anglijo. Oba starša sta še vedno aktivna v antiaparthaidskem gibanju. Chris Riddell pravi, da ima v svoji škatli za dragocenosti spravljeni dve medalji Kate Greenaway (najprestižnejša nagrada za ilustracije v Veliki Britaniji), na knjižni polici sina Jacka pa zlato priznanje Smarties ter srebrno priznanje Nestlé.

Peter Svetina: Sredi sreče in v četrtek zjutraj

Ilustrirala Kristina Krhin

TUDI TOKRAT NAS PETER SVETINA OČARA Z DUHOVITIM ČUDAŠTVOM IN PRISRČNO PREPROSTOSTJO POVEDANEGA. NJEGOVO PRIPOVED JE V LIKOVNO GOVORICO IMENITNO UJELA KRISTINA KRHIN, KI JO JE NADGRADILA Z MEŠANICO LASTNIH HUMORNIH DOMISLIC.

Sredi sreče in v četrtek zjutraj je zgodba o profesorju Petji Hribarju, ki z izračuni dokazuje, da lahko poleti sneži, in o gospeh, ki prinašata pozabljeno kitaro, a nimata denarja, da bi si plačali prenočišče v hotelu. In o drobnih čudežih, ki nas spremljajo skozi življenje.

Peter Svetina velja za enega najboljših sodobnih slovenskih mladinskih avtorjev. Njegov slog odlikujejo duhovite besedne igre ter spretno zasnovane zgodbe, ki vedno znova očarajo tako male bralce kot njihove starše ter navdušujejo literarno stroko. V zadnjih letih je bil s svojimi deli nominiran za nagradi izvirna slovenska slikanica in večernica, za Klobuk gospoda Konstantina (2008) je prejel nagrado za izvirno slovensko slikanico, za Ropotarno (2013) večernico. Njegova dela so bila prevedena v nemščino, korejščino, angleščino, poljščino in litovščino. Piše tudi strokovne in znanstvene članke o starejši slovenski in mladinski književnosti, o kriminalkah in baladah, prevaja, na univerzi v Celovcu predava slovensko književnost, sodeloval pa je tudi pri pripravi beril za književnost v osnovni šoli.

Kristina Krhin je leta 2000 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se od takrat intenzivno ukvarja z ilustracijo. Leta 2004 je prejela plaketo Hinka Smrekarja za ilustracije v slikanici Urše Krempl Čarovnica Mica in severna zvezda. Ilustrirala je tudi številne druge slikanice za otroke, njene ilustracije pa bogatijo tudi priročnike, različne otroške revije in šolske učbenike.

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!