Sporočila za javnost

Nazaj na sporočila za javnost

Lakota za Jenkovo

Lakota, peta pesniška zbirka Jureta Jakoba, prejemnika nagrad zlata ptica, kritiško sito in Rožančeve, sicer pa večkratnega nominiranca za nagrade za poezijo, se je uvrstila tudi v ožji izbor za Jenkovo nagrado. Nagrado je lani prejela Veronika Dintinjana za zbirko V suhem doku, ki je prav tako izšla v Prišlekih. Iz Prišlekov je bila v širši izbor uvrščena še zbirka Tatar Jerneja Županiča.

Lakota v ožjem izboru za Jenkovo nagrado

Lakota, peta pesniška zbirka Jureta Jakoba, prejemnika nagrad zlata ptica, kritiško sito in Rožančeve, sicer pavečkratnega nominiranca za nagrade za poezijo, se je uvrstila tudi v ožji izbor za Jenkovo nagrado. Nagradoje lani prejela Veronika Dintinjana za zbirkoV suhem doku,ki je prav tako izšla v Prišlekih. Iz Prišlekov je bila vširšiizbor uvrščena še zbirkaTatarJerneja Županiča.

Ob tej priložnosti ponovno vabimo k branju pesmi in nedavnega intervjuja, v katerem je avtor povedal, da se mu svetzdaj zdi "malo bolj spokojen, tak, v katerega bi lahko zakorakal brez prevelikega strahu, da ga bom s tem uničil, ali pa da se mi bo zaradi tega priskutil."

Do konca tedna lahkoLakotokupiš sposebnim popustom (– 50 %), ki ob nakupu te knjige velja tudi za Jakobove prejšnje zbirke. Akcija pa velja tudi za zbirke, ki so nominacijo prejele v zadnjih letih – Katja Perat:Davek na dodano vrednost; Tone Škrjanec:Sladke pogačice; Blaž Iršič:Poezija za avtomehanike; Jernej Županič:Tatar.

Ponudba velja do vključno28. 10. 2018 in ne vključuje stroškov pošiljanja.

naroči

Govorec Jakobove umirjene inizčiščene poezije verjame vobstoj nekega reda, zaupa naravi inje nočemotiti. Zaveda se, da se čudež mogočezgodi, a ga ne more videti, saj lahko šele takrat, ko nekaj umanjka, reče, da je sploh bilo. Zato si prizadeva zgolj ponižno biti inse iskreno soočati ssvetom okoli sebe intemnimi kotički svoje notranjosti, hvaležen zasvojo lakoto inda je jablana obrodila. Kajti življenje, ki ga presega, se odvija mimo njegove volje inbo svoj smisel, vkaterega mora verjeti, razkrilo šele nakoncu.

Molitev

Pletene košare, polne pajčevin, bodo polne jabolk. V skednju je še tema. Ne poznam svoje zgodbe, ne vem, kako se je začelo, kak bo konec. Verujem, da se je nekoč začelo, ker ima smisel, ki se bo nekoč spopolnil vkoncu. Zraven izsredine raste jablana. Dvignjena nadpričakovanja inspomine innemir, ki mi trese roke. Izstopil sem izavta, skoz žep me boža hladen ključ. Takoj prepoznam jesensko sonce. Čez most me gleda mali sosedov pes. Ko sem bil otrok, me je njegov prednik šavsnil vmeča. Takrat nisem razlikoval vseh ptic. Poznal sem kosa inorla. Orel je bil vresnici kanja, kos ime, lahko kot moj otroški koš, ptice vedno nekaj enega incelega. Kot veter, vonj ponovem zvezku, voda. Pletene košare, polne pajčevin, še dišijo pojabolkih. Odprem vrata invskedenj se vlije luč. Luč pokaže metlo, staro znanko komaj vidnega prahu. Prah se dvigne, čas zvrtinči med podboji inskoz reže oken ven visoko podnebo. Ne štejem ptic, ampak pletene košare, polne pajčevin. Pajčevine ometem, košare zložim nasonce, sonce sije najablano. V mojem spominu je vsaka jablana edina, samo ona. Spomin me zaustavlja, ampak danes imam dovolj časa, sem prideblu časa. Splezam gor. Trgam, najprej, ko je košara še lahka, grem do najvišjih vej. Najvišje veje so najtanjše innanjih so jabolka najbolj debela. Nisem lahek kot kos, nisem kot kanja. Čutim vrtoglavico insrh. Ko mi zmanjkuje ravnotežja, zakrilim zrokami kot kos, kot kanja. V pleteno košaro, izkatere sem ometel pajčevine, polagam jabolka. Zlagam inpolnim invsredini se kup jabolk dvigne visoko čezrob. Jedli jih bomo inse veselili, ker smo lačni. Hvala zalakoto. Hvala prednikom. Hvala zemlji, da rodi, da se ponjej pretaka tok darov, invetru, da jih spelje ven insiplje do roba zaslug inpričakovanj inše čez, neznansko čez. Hvala neznancu. Blizu si. Vzemi injej izpletenih košar, polnih jabolk.

Iz kritike

Register te poezije je tih, jasen, redkobeseden. Glas pesmi je mojstrsko natančen, gotov vase in nenarejen ... Govorec pesmi je pozoren na svet okoli sebe, prisluškuje mu, ga opazuje. Je del sveta, ki ga obkroža, a je od njega obenem ločen. Vendar je namesto želje po polaščanju v teh pesmih prisotno trmasto vztrajanje v poslušanju, dopuščanju. Lakota ni izraz pomanjkanja, temveč temeljna naravnanost k odprtosti.– iz utemeljitve žirije za Jenkovo nagrado

Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj.– Aljaž Koprivnikar, MMC

Pesniške podobe so premišljene, izčiščene, na trenutke se zdi, kot bi stali pred naslikanimi krajinami, ožarjenimi z mehko svetlobo. Všeč sta mi spoštljivost, previdnost, tudi hvaležnost, s katero lirski subjekt vstopa v življenje, ki ga ne jemlje za samoumevnega.– Kristina Sluga, Bukla

Vse se ziblje v vetru in četudi se godi mimo pesnikove volje, takrat okusi sadež, v sebi postane boljši. Predvsem ponižen, soočen s svetom, žvižgajoč, počaka, da ujame tok.– Patricija Dodič, Dobre knjige

naroči

"Motrenje resničnosti, opazovanje, vizualna komponenta,toje verjetno res ena od stalnic moje poezije. Občutek imam, da vLakotisveta ne motrim, kot da ga od mene loči globoka zajeda– kar je bila morebiti značilnost mojih prejšnjih zbirk (razen prve)."

preberi intervju

Nagovarjamo te, da pogovor o literaturi ne bi zamrl. Ker mislimo, da smo del iste zgodbe. Ker smo že kdaj sodelovali, ker si se prijavil ali pa namtodovolil s pogodbo.© LUD Literatura Erjavčeva 4 Ljubljana 1000

Foto: LUD Literatura

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!