Sporočila za javnost

Nazaj na sporočila za javnost

ZGODBA MESECA

Zarja Vršič: Voluhar

pletni medijwww.ludliteratura.sipredstavlja:ZGODBA MESECA

Zarja Vršič:VoluharTisto bizarno,temačno,nerazložljivo

Zarja Vršič(1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti in francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše. Pred kratkim je iz Francijeporočalakot sodelavkafestivala Printemps du livre vMontaiguju.Njen prvenec, zbirka kratke proze, je tik pred izidom pri Cankarjevi.

Svoje zgodbe največkrat vidim kot film. Anonimne, nedefinirane protagoniste in njihovo notranje življenje poškusam posneti od zunaj, kot s filmsko kamero. Zelo blizu mi je načelo "show; don’t tell." Če bi imela več živcev za utrujajočedelo v skupini, bi verjetno postala režiserka.Navdušuje me vse tisto bizarno in temačno, tisto nerazložljivo, ki notranji svet enega človeka ločuje od drugega. Rada imam nadrealistične preobrate. Ne maram pisati o sebi, moji protagonisti mi nikakor niso podobni, raje si jih izmislim. Vseeno z zanimanjem opažam, da se v mojem pisanju vzpostavljajo določeni vzorci. Najbolje se znajdem v osamljenem odraslem moškem ali čudaški mali deklici. Zakaj? Res ne vem.

Iz zgodbeVoluhar

Odkar je nehala pisati začasopis, gre Manca redko vsvojo delovno sobo.Tose je zgodilo nenadoma inbrezrazloga; rekla je le, da nima več časa zate stvari. Da je preutrujena.Daj no, seveda imaš čas, upokojena si, sem jo prepričeval. Zdelo se mi je, da je vpisanju kolumn dobra. Svoj prvi inedini roman je izdala pritriintridesetih. Pisanje začasopis je bilo edino, kar je vsaj približno spominjalo naliterarno udejstvovanje, a je tudi stem prenehala. V najinem starem stanovanju sem navsake toliko še naletel nakak pozabljen osnutek, odvržen listek, popisan znjeno pisavo. Sčasoma so se prenehali pojavljati.

Danes pa Manco najdem zaračunalnikom vnjeni pisarni. Na nosu ima svoja rdeča plastičnaočala zanablizu. Rečem ji, da sem prišel poneko knjigo; malce brskam popolicah inčezramo opazujem, kaj počne. Nikoli ji ni všeč, da sem vistem prostoru, ko kaj resnega dela. Tudi tokrat me nekoliko strogo pogleda izza očal, ko se čezdeset minut še vedno motam poprostoru.

"Zgodbo pišem," mi kar naenkrat reče.

↓↓↓

Preberi

Foto:

Nazaj

Komentarji (0)

Za komentiranje morate biti prijavljeni!